Maribor, 18.07.2019. Bodi prvi informiran, pridruži se nam:

Zgodilo se je: 28.12.2006, Patetico

<b>O Pateticu</b>

Patetico se je začel iz dveh smeri. Iz filozofije o pozitivni patetičnosti in klepanju rim na že obstoječe melodije znanih in manj znanih popevkarjev, ki jih je Rok Vilčnik poslušal na vožnji v službo in jim dodajal svoje tekste. Včasih razpredajoč iste stvari kot originali, včasih pa le dohajajoč njihovo metafizično privlačnost.
Filozofija tega je sicer zelo enostavna. Ljudje se branimo patetičnost – sama beseda se je ustalila v naši podzavesti kot nekaj negativnega. A včasih ni bilo tako. Bili smo ponosni na svoje prve osnovnošolske pesniške utrinke, znali smo objeti mamo in ji izkazati nežnost, znali smo zajokati, znali biti otroci. Ko ‘odrastemo’ pa nas vse to mine. Zakaj? Se dandanašnji ne spodobi se biti čustven – Patetičen?

No, in nekega dne je Roku šinilo v glavo to dvoje združit v nečem kar je poimenoval, seveda Patetico. Ekipa, ki se je po nekem čudnem spletu okološčin zbrala v ta projekt, se je izkazala za edino pravo izbiro in popolnost, ki se je zgodila že na premiernem koncertu v Mariborskem Jazz klubu Satchmo, se sedaj nahaja pred vami. Pa ne gre za popolnost v izpiljenosti izraza ali vrhunski interpretaciji, gre za neko eteričnost, ki se pravzaprav ne da z besedami opisat. Vsi vi, ki ste prisostvovali kdaj kakšnemu njihovemu koncertu veste. Življenje in vrvenje v tihih notranjih kotičkih prisotnih, ki so ga ustvarili Nika Perunović, Dejan Berden, Ciril Sem in Matjaž Krivec s svojo glasbo, se je pokazalo kot tisto edino pravo kar lačna patetična množica potrebuje. Na Patetico se je vsula slava, ki je nihče ni pričakoval. Razmnožili so se butleg cedeji, total raprodani špili, in zavrnjeni intervjuji …

In navsezadnje, se je treba vprašati, kaj je bilo v tem zaprašenem brnečem posnetku z nekega koncerta takšnega, da je postal ikona nekega časa in so ga vrteli celo na uradnih radijskih postajah? Ni boljšega odgovora, kot: Prisluhnite.
Rok Vilčnik

<b>O srečnem koncu … in novem začetku</b>

Patetico je dosegel kultni status še preden je prišel do prve uradne plošče, vzorčni posnetek drugega koncerta v mariborskem jazzovskem klubu Satchmo je leta 2003 iz rok v roke obkrožil Slovenijo in naletel na neverjeten odziv v medijih in pri poslušalstvu. Po nekaterih ocenah naj bi album v »pekačih« namnožili v deset tisoč primerkih, kar je za naš trg izredno spoštljiva »naklada«.

Naključje – morda. Pravi trenutek – gotovo, kajti dobre patetike vedno manjka.

Pristna mešanica šansona, jazza in swinga, povezana s čisto posebno, samorastniško in nenarejeno interpretacijo pevke Nike Perunović, opeva v zabavni glasbi že tolikokrat zlorabljeno temo, razmišlja o vsem, kar se v življenju dogaja ter naplete okrog ljubezni. S premišljeno in doživeto pesniško svobodo prepeta besedila pripovedujejo zgodbe o vsakdanjih občutjih, povzdignjenih v vsem razumljivo filozofijo življenja in vstavljenih v odlično ustrezno zvočno okolje tria s klavirjem (Dejan Berden), kontrabasom (Matevž Krivec) in bobni (Ciril Sem).

Pesnik in idejni oče projekta Rok Vilčnik je v sočen minimalizem jazzovskega tria slečenim priredbam znanih in manj znanih melodij iz repertoarja svetovnih izvajalskih in avtorskih imen, kot so Whitney Houston, Bob Marley, Tom Waits, Van Morrison in Gloria Gaynor, nadel nova besedila, v katerih se ni strogo držal izvirnikov, ampak je predvsem bolj skušal ohraniti njihovo vzdušje. Besedila in vmesne napovedi tako zadenejo v srce in možgane naravnost in brez opozorila, s preprostostjo in iskrenostjo, ki navdušuje in mojstrsko spreobrne vsakršno patetiko, ji izniči negativni prizvok in ji vdihne novo življenje.

»Vedno znova si lahko do kosti začutil, da smo jim naredili nekaj lepega,« je o nastopih in odzivu publike dejal Rok. In to je morda tudi najboljši opis tega, kar počne in pomeni Cabaret Patetico.

Jani Kenda

<a href=”http://www.sanje.si/knjigarna/patetico-cd.html” target=”new”>http://www.sanje.si/knjigarna/patetico-cd.html</a>